V bistvu je bla definitivno ful gužva in smo se imel kul..

i
Približujejo se veseli prazniki in je mogoče vsebina pisanja neprimerna, pa tudi ni v stilu tolerance, ki na bi vladala med ljudmi, še posebno med mladimi. Kljub temu pa ne moremo mimo nekaterih človeških norm, ki sicer nimajo nobenega negativnega vpliva na nas mlade, motijo pa ozračje v katerem živimo, še bolj pa naš ponos - živimo v Sloveniji.
Besede, ki niso naj bolj smiselno napisane v naslovu so postale stalnica v javnem živjenju. Na ušesa udarjajo na ulici, avtobusu, zborovanjih, zabavah in celo na televiziji. Tujke smo pobrali na zapadu in vzhodu. Vem, da to moje razmišljanje ne bo imelo nobenega učinka, se pa vseeno sprašujem, ali naj bomo do vsega tolerantni in vse prepustimo toku. Ko govorimo o človeku kot osebi, ki naj bi se izoblikoval (razvil) v plemenito človeško osebnost, kar je tudi pogoj za našo srečo, želimo popravljati zmotna naziranja,med katera spada tudi naš način izražanja.
V modernem svetu, ko se meje brišejo marsikaj prevzemamo od drugih in drugi od nas in tako je prav. V oblačnju meje izginjajo. Tudi v prehrani smo prevzeli veliko dobrih in tudi zdravih jedi, kot je segedin golaž, polnjene paprike, sarma, jedi na žaru in še marsi kaj drugega. Tudi adventni venčki,ki bodo kmalu krasili naše domove, so prišli k nam z zapada. Ta razvoj gre naprej in se ne bo ustavil.
Na področju materinega jezika pa veljajo druga pravila. V zadnjem času ugotavljamo, da ni več vse "sveto", kar prihaja z zapada. Držimo se svojega in dobro premislimo kaj bomo prevzeli od drugih!! To je seveda lahko reči, težko pa izpolniti, ker je vse podvrženo stihiji , toku, ki se zaradi stalnih reklam,ki udarjajo na naša ušesa, ne da zaustaviti.
Pa vendar ima človek svojo pamet in si kot OSEBA naj ne bi pustil vplivati in nasedati
javnemu mnjenju. Kit. pregovor pravi: "Mrtve ribe plavajo s tokom ".
Če bom enega spodbudil za komentar in če se bo samo eden zamislil nad v naslovu napisanimi
besedami, še posebno nad besedo " G U Ž V A ", je namen dosežen. Pisal sem v svoj dnevnik,da sem dal sebi duška , na druge se ne da vplivati, pa tudi nisem za to poklican.
O tej temi bi morali spegovoriti v šolah in povsod tam, kjer delajo z mladimi. Pa tudi to ne bi zadostovalo, ker tudi pri starejših nimamo najbolši vzgled.