Prižgali smo prvo svečo...

i
Pogosto slišimo pripombe, da je v adventnem času, ko mora biti že vse slovesno in bučno veliko človeške PRAZNINE, ki s samim praznovanjem Božiča nima nič opraviti. Tudi sam sem mislil včasi tako. Če pa pomislimo da, nekateri nikoli ne bi izvedeli čemu ta PRIČAKOVANJA, za kateri praznik gre in zakaj je v srcih ljudi tem času toliko veselja, prijateljevanja in stiskanja rok, predvsem pa vesela med otroci, potem je namen przika na nek idirektni način dosežen.
Po pripovedovanju staršev se je nekoč dogajalo vse v družinskem krogu. Televizija, internet in hrupna nakupovanja pa so nam navade in običaje iz različnih dežel približali in polepšali praznike v smislu različnosti in spoštovanja vsakega človeka, neglede na barvo kože, verko pripadnost in pogledi na svet. Začetek tega, ko naj bi od veselja objeli celi svet, ko naj bi vsaj za določen čas izginilo sovraštvo med ljudmi , zavladal mir med ljudmi in v naših srcih, PRIHAJA...
Prižgimo prvo svečo...in ljubimo se med seboj.

V bistvu je bla definitivno ful gužva in smo se imel kul..

i
Približujejo se veseli prazniki in je mogoče vsebina pisanja neprimerna, pa tudi ni v stilu tolerance, ki na bi vladala med ljudmi, še posebno med mladimi. Kljub temu pa ne moremo mimo nekaterih človeških norm, ki sicer nimajo nobenega negativnega vpliva na nas mlade, motijo pa ozračje v katerem živimo, še bolj pa naš ponos - živimo v Sloveniji.
Besede, ki niso naj bolj smiselno napisane v naslovu so postale stalnica v javnem živjenju. Na ušesa udarjajo na ulici, avtobusu, zborovanjih, zabavah in celo na televiziji. Tujke smo pobrali na zapadu in vzhodu. Vem, da to moje razmišljanje ne bo imelo nobenega učinka, se pa vseeno sprašujem, ali naj bomo do vsega tolerantni in vse prepustimo toku. Ko govorimo o človeku kot osebi, ki naj bi se izoblikoval (razvil) v plemenito človeško osebnost, kar je tudi pogoj za našo srečo, želimo popravljati zmotna naziranja,med katera spada tudi naš način izražanja.
V modernem svetu, ko se meje brišejo marsikaj prevzemamo od drugih in drugi od nas in tako je prav. V oblačnju meje izginjajo. Tudi v prehrani smo prevzeli veliko dobrih in tudi zdravih jedi, kot je segedin golaž, polnjene paprike, sarma, jedi na žaru in še marsi kaj drugega. Tudi adventni venčki,ki bodo kmalu krasili naše domove, so prišli k nam z zapada. Ta razvoj gre naprej in se ne bo ustavil.
Na področju materinega jezika pa veljajo druga pravila. V zadnjem času ugotavljamo, da ni več vse "sveto", kar prihaja z zapada. Držimo se svojega in dobro premislimo kaj bomo prevzeli od drugih!! To je seveda lahko reči, težko pa izpolniti, ker je vse podvrženo stihiji , toku, ki se zaradi stalnih reklam,ki udarjajo na naša ušesa, ne da zaustaviti.
Pa vendar ima človek svojo pamet in si kot OSEBA naj ne bi pustil vplivati in nasedati
javnemu mnjenju. Kit. pregovor pravi: "Mrtve ribe plavajo s tokom ".
Če bom enega spodbudil za komentar in če se bo samo eden zamislil nad v naslovu napisanimi
besedami, še posebno nad besedo " G U Ž V A ", je namen dosežen. Pisal sem v svoj dnevnik,da sem dal sebi duška , na druge se ne da vplivati, pa tudi nisem za to poklican.
O tej temi bi morali spegovoriti v šolah in povsod tam, kjer delajo z mladimi. Pa tudi to ne bi zadostovalo, ker tudi pri starejših nimamo najbolši vzgled.

Pričakovanje...

Življenje bi bilo brez pričakovanj dolgočasno in pusto. To nas hrabri, dela nam veselje in vliva upanje v lepši jutri. Celo leto je polno pričakovanj. Za vsakega so sicer drugačna, nekatera pa so nam v veliki meri skupna. Vsi se razveselimo pomladi, vročega poletja se jih razveseli nekaj manj, med tem, ko se pozne jeseni veselimo predvsem zaradi obilnih darov narave v obliki poljskih pridelkov. Tudi snega se razveselimo, ker nam prekrije pusto naravo.Tako gre iz leta vleto, čas pa mineva... So pa v življenju drugi dogodki , ki jih z veseljem pričakujemo. Mogoče ne vsi, prav gotovo pa so med njimi številni otroci. Veliko pričakovanja v mesecu decembru vzbudi sv. Mikklavž in seveda ob koncu leta Božič. Dnevi praznovanja hitro minejo, pričakovanje pa je dolgo in polno priprav v obliki pisem, ustnih naročil in vseh mogočih pogovorov, ki lepšajo življenje otrokom in nam bratom ,sestram , staršem in tudi starim staršem.
Da, brez pričakovnj in samih praznikov, kljub modernim časom, ko darila izgubljajo svoj pomen, bi bilo življenje pusto !
Tudi običaji ob praznovanjih so za naš narod silno pomembni in je prav, da jih ohranjamo.

Bolje pest dobrote kot vreča modrosti...hr.pregovor

Pregovor je povezan s trenutno naslovno fotografijo, ki prikazuje skupino razigranih in še kar solidno oblečenih afriških otrok.Vse fotografije iz tega področja niso tako barvite in lepe, si pa
lahko predstavljamo na miljone otok, katerih obrazi so zaradi pomanjkanja hrane in drugih nujnih življenskih potebščin, žalostni. Evropa in ostali razviti svet se kopa , kljub vsako dnevnemu stokanju, v izobilju. Kako malo bi bilo porebno, da bi tem otrokom polepšali življenje.
Problem je v organizaciji pomoči, še bolj pa v naši oholosti in brezbrižnosti . Dobrodelne ustanove zbirajo pomoč, vendar se mi slabo odzivamo. Koliko denarja potrošimo za živlenjsko popolnoma nepotrebne stvari. Ob vsem najraje izklopimo možgane ali potisnemo glavo v pesek misleč, da se nas to ne tiče. Še večji problem kot materialna plat teh otrok je pomanjkanje izobrazbe. Vlade teh držav slabo skrbijo za razvoj šolstva, pomoč iz razvitih držav pa priteka prepočasi in tudi premalo, ker preveč MODRUJEMO in govorimo.
Osebno sem navdušen nad nekaterimi , ki nudijo "boterstvo", preko katerega prevzamejo šolanje enega ali celo več otrok.
Zdi se nam to obrabljena tema, pa ravno zaradi tega ni za medije in novinarje zanimiva, ker ni dovolj atraktivna. Kdo bo pa to bral? Vam se sigurno ni zdelo škoda, da ste to prebrali !!
Hvala.

Sedaj sem tudi sam rahlo zmeden.....

Čar računalnika ni samo v iskanju informacij amak tudi v oblikovanju ali sooblikovanju vsebine. Še posebej v možnostih oblikovanja spletnega dnevnika. Tu sem začetnik. Upam pa, da bom brez tuje pomoči oblikoval lepšo stran. Vidim,da ste nekateri pravi mojstri v tem. Kapo dol ! Zavedam se,da iz malega raste veliko: treba je ZAČETI in potem VZTRAJATI tako, kot povsod v življenju.
No to ne spada v področje preobčutljivosti o kateri sem pisal v prvem sporočilu. Bolj na področje nestrpnosti, ki je rak rana današnjega časa. Da nas nekdo noče ali " nima časa" pslušati, da nam na cesti trobijo, da nas prehitevajo po desni, da bi se ob vsaki pripombi bil nekdo pripravljen fizično spopasti, da zavre kri ob vsaki najmanši krivici, ki se zgodi nekomu itd, ima nek GLOBLJI VZROK. Prav gotovo smo nekaj prinesli na svet, še več pa je kriva napačna vzgoja. Za doseganje šprtnih rezultatov je ptreben trening, za doseganje neke stopnje POTRPEŽLJIVOSTI pa tudi. S tem uvodom sem želel načeti eno drugo temo, ki pa je povezana z računalniki. Zaradi računalnikov je postalo življenje veliko lažje. V banki nam skorej ni treba več čakati, v trgovini gre hitro in skoraj brez napak. Časa nam ostaja na pretek, tudi za pretiran " čvek " po GSM ih. Torej prostega časa dovolj. Pa kljub temu se je preko računalnika izoblikovala čudna kultura pisanja, ki je na nek način spodbujena s programi, ki je tako srajšana in popačena( MSN ) , da jo starejši ljudje še komaj razumejo.
Problem je v tem da v glavnem to izvira iz NEUČAKANOSTI, iz katere pa se postopoma razvije NESTRPNOST- zlo današnjega časa.
O tem razmišljam, ni nujno,da tudi vi !

Z m e d a

V poplavi informacij nastaja v naših glavah prava zmeda. Mislimo, da moramo biti z vsem na tekočem.Bog ne daj, da bi kaj zamudili ! Pri vsem pa pozabljamo, da je živjenje zelo preprosto in brez nervoze z lahkoto obvladljivo. Mislim, da bi ga morali opreti na par temeljev, ki so osnova naši osebni rasti. Eden od teh temeljev prav gotovo obvladovanje naše preobčutljivosti. Ta je vzrok našim številnim konfliktom in posledično težkemu živlenju. Blagor tistim, ki znajo neprijtne stvari reševati s humorjem. Na žalost sam nisem eden tistih !! Eni moramo vložiti veliko truda, drugim uspeva to brez težav. Krivično kaj ? V zibelko jim je bila polžena srečna bodočnost.
Naj se vrnem nazaj na zmedo, ki jo delajo nekateri mediji v naših glavah. Predstavljajti si ,da bi imelo 2 miljonsko mesto nekje v svetu toliko medijskih hiš ali bolje rečeno časpisov in revij kot ji ima Slovenija. Pol bi jih propadlo. Se obeta tudi našim medijskim hišam v bodočnosti zlom trga, še posebej , ker neusmiljeno prodira internet.?
Naj huše od vsega pa je poneumljanje ljudi in ustvarjanje nergačev, ki jih je vedno več.
Dovolj za začetek in polemiko.